Food-Info.net> Vprašanja in odgovori >Varnost živil > Toksini (drugi)

Kaj je dioksin in kako pride v hrano?

Dioksin sam po sebi ne obstaja, ampak je to splošno ime za skupino snovi, ki v molekuli vsebujejo dva klorirana benzenova obroča, ki sta povezana med sabo z dvema kisikovima mostičkoma. Iz tega tudi izhaja ime (di=2, oxo=povezava s kisikom). Dioksin, ki je povzročal mnogo skrbi zadnje čase, je 2,3,7,8-tetrakloro-dibenzo-p-dioksin (TCDD). To je linearna molekula (glej sliko); dva benzenova obroča sta obarvana sivo. 4 klorovi atomi (zeleno), so simetrično pripeti na benzenove obroče. Kisikovi atomi so obarvani rdeče.

Število klorovih atomov lahko variira, kar se kaže v tem, da obstaja velika skupina različnih dioksinov.

Dioksin nastane s segrevanjem kloriranih snovi pod pogoji z malo kisika. Večina dioksinov nastane pri gorenju organskih snovi, v prisotnosti klora (npr. kuhinjska sol), kjer so pogoji z malo kisika. To je pripeljalo do dioksinske krize nekaj let nazaj, ki je bila povzročena zaradi paše krav zraven peči za izgorevanje. Dioksin se ne bo tvoril v pogojih, kjer je dovolj kisika in primerna temperatura za izgorevanje.

Dioksine lahko naravno tvorijo nekatere glive. To so plesni, ki rastejo na mrtvem lesu in tvorijo bele kolonije. Tu se dioksini tvorijo iz lignina. Dioksini se lahko tvorijo tudi pri gorenju lesa, npr. v domačem kaminu, ko je prezračevanje slabo. Dioksini pridejo v okolje na različne načine. Sončna svetloba in plesni ga le počasi razkrajajo, zato so dioksini še dolgo prisotni v okolju.

Dioksini niso topni v vodi, v maščobi pa zelo. S prašnimi delci se dioksini prenašajo tudi na rastline, npr. travo. Ko krava poje travo, se dioksin prenese v njeno telo in se shrani v maščobi. Z mlekom se dioksin izloča iz krave. Enako se dogaja pri ljudeh. Dioksin zaužijemo s hrano in le-ta se naloži v maščobi, kjer lahko ostane dolgo časa. Kot pri kravah, se tudi pri ljudeh dioksin lahko izloči z materinim mlekom. Zato človeško mleko lahko prav tako vsebuje manjše količine dioksina. Skoraj vse živalske maščobe vsebujejo manjše količine dioksina. V principu rastlinske maščobe ne vsebujejo dioksina. Ponavadi so količine dioksina pod maksimalno dovoljeno količino.

Dnevni vnos dioksina v ZDA. Evropske študije so težko dostopne, vendar se ne razlikujejo dosti.

Graf prikazuje vrednosti v pikogramih na dan kot TEQ-kombinacija vseh dioksinov.

Dioksin se v višjih količinah lahko pojavlja v hrani zaradi industrijskih napak, ali zaradi kemijskega kvara, kar se je zgodilo v Belgiji. Ker ga je težko odstraniti, se lahko pojavi v različnih proizvodih. Dioksin je izjemno toksičen. Je ena najbolj strupenih snovi, ki jih je naredil človek. Obstaja tudi nekaj naravnih substanc, ki so še bolj strupene, glej tabelo.

LD 50 oralno za podgane/miši/morske prašičke v mikrogramih (=1/1000mg) na kg telesne mase.

Tabela prikazuje količine vnosa substance na kg telesne teže, pri kateri je polovica testiranih živali pomrla. (LD 50= smrtna doza za 50% živali)

Botulin (toksična snov, odgovorna za botulizem) je najbolj strupena substanca in ima LD50 0,00003 mikrograma na kg telesne mase. Za človeka, ki tehta 70 kg, je to 0,0000021 mg! Enako, preračunano za dioksin je to 0,07 mg in za cianid 70 mg.

Čeprav je dioksin izredno toksičen, je strupenost dioksina v praksi zelo težko definirati: Dioksin je molekula, ki reagira z mnogimi deli metabolnih procesov v organizmu. Poznamo komaj kakšno bolezen, ki je direktno povezana z dioksinom. Direktno povezane naj bi bile le “klorove akne”, ki so precej neškodljive, vendar lahko problematične.

Dioksin se je v večih testih izkazal kot potencialno mutagen in kancerogen v relativno nizkih dozah. Zelo redko najdejo točen vzrok za nastanek raka pri posameznikih, saj se bolezen razvija dolgo časa. Zato so snovi, ki povzročajo raka pri živalih vprašljive, tako kot dioksin. Dioksin lahko povzroči tudi druge težave, vendar dejstvo, da je nevaren za laboratorijske živali, ne pomeni nujno, da ima na ljudi enak učinek. Kakorkoli, te snovi so potencialno nevarne tudi za ljudi.

Težava pri dioksinih je ta, da jih najdemo v hrani prisotne v majhnih količinah. To lahko vodi h kronični izpostavljenosti, kar lahko privede do dolgoročnih težav. Zato so snovi, kot je dioksin definirane kot potencialno nevarne. Treba je izvajati razne ukrepe, da se izognemo dioksinu. Samo, če imamo dioksin prisoten prost v velikih količinah (Seveso 1980), lahko določimo njegove direktne učinke na ljudi. To bi najbrž bile “klorove akne” ali smrt zaradi poškodb jeter.

Dioksin je potencialno nevarna snov, vendar njenega učinka ne moremo predvideti. V praksi se lahko pojavi vse- dioksin lahko nima učinka, lahko pa povzroči raka.